Zaskočeni prsti

Opredelitev težave

Sprožilni prst je občutek ujetosti ali začasne zataknjenosti prsta ali palca med iztezanjem ali upogibanjem^[1]. Kadar se s povečanim naporom ali pasivnim gibom premik izvede, se zazna preskok. Sprožilni prst je eden izmed najpogostejših vzrokov za bolečino v roki pri odraslih. Prevalenca v splošni populaciji znaša okoli 2 %, najpogosteje se ta težava zgodi pri ženskah, na desni roki, med 40. in 60. letom starosti. Lahko se pojavi na enem ali več prstih, najpogosteje na tretjem^[2]. Nastane zaradi zadebelitve kite in kitne ovojnice. Spremlja jo vnetje, ki zoži ovojnice v kanalih, v katerih kite potujejo ter omogočajo gibanje roke in prstov, najpogosteje v področju metakarpofalangealnega sklepa. Draženje, ki ga povzroča drgnjenje kite ob stene ovojnice, ko ob gibanju kita naleti na oviro in se ob nadaljnjih poskusih gibanja osvobodi, se občuti kot bolečina in preskok (ang. trigger). Zaradi preskoka lahko nastane še močnejše vnetje in otekanje (tim. stenozantni tenosinoviitis), kar povzroči dodatno zoženje. Ta začarani krog povzroči, da prst obtiči in postane gibanje vse težje in bolj boleče^[1]. 

Okoliščine na delovnem mestu – osnova za preventivne ukrepe

Primarni ali idiopatski stenozantni tendosinovitis je najpogostejši in je največkrat povezan z delom, ki vključuje ponavljajoče se gibe, pri katerih je potreben tudi čvrst prijem roke (delo s škarjami ali ročnim orodjem)^[1],[3]. Gre za minimalno vnetje. Pri sekundarnem tendosinovitisu pa nastane burna vnetna reakcija. Povezan je z boleznimi, kot so sistemsko vnetje, protin, sladkorna bolezen in ledvična odpoved^[4].

Zgodnje zdravljenje in rehabilitacija

Občutki nelagodja ali bolečine se lahko začnejo na bazi palca ali prstov. Bolnik lahko poroča o zatikanju ali ujetosti prstov med prijemanjem in sproščanjem roke, kar se včasih tudi opazi. Lahko nastaneta bolečina in otekanje v predelu dlani. Zatipa se lahko vozlič na prizadeti kiti, ki je po navadi mehak. Pogosto se na prvi stopnji zdravljenja uporabljajo opornica in protivnetna zdravila, ki zmanjšajo otekanje. Svetuje se tudi izogibanje aktivnostim, ki dražijo prizadeto področje. Lahko pride do spontanega okrevanja, v večini pa je potrebna kortikosteroidna injekcija v kitno ovojnico – pri tem se v približno polovici primerov stanje izboljša po eni ali dveh injekcijah. Če konzervativno zdravljenje ne pomaga, se priporoča kirurško zdravljenje, kjer se odpre kanal in s tem omogoča svobodnejše gibanje kite. Občasno se po kirurškem zdravljenju priporoča fizikalna terapija za povrnitev normalnega gibanja roke. Zaradi osnovne bolezni, ki povzroča vnetje, pa lahko nastanejo kronične ali ponavljajoče težave^[1].

​​​​​​​Ohranjanje aktivnosti

Cilj rehabilitacije je zmanjšanje bolečine in vnetja. Ob težavah sta potrebna hitra diagnostična obravnava in zdravljenje. Počitek se svetuje le na začetku, kasneje sta priporočljiva vodena fizikalna terapija in dnevna vadba tudi doma^[5]. Poiskati je treba vzrok vnetja, poskrbeti za povrnitev gibanja in moči ter preprečiti ponovitev. Rehabilitacija je odvisna od resnosti, trajanja in zdravljenja bolezni (operativno ali konzervativno). Blažji simptomi se izboljšajo s počitkom, pri zmernih do težjih simptomih lahko pomagajo hladni obkladki, kar zmanjša vnetje in neudobje. Vaje za roko se stopnjujejo glede na odziv na zdravljenje^[5]. Sistemsko vnetje, osteoartritis ali poškodba lahko dodatno zapletejo zdravljenje. Ponovitev bolezni lahko nastane na isti ali pogosteje na drugi kiti roke. Na delovnih mestih, kjer je potrebna uporaba obeh rok, moramo delavca, če je mogoče, po rehabilitaciji začasno prestaviti na druga dela, dokler se bolezen ne pozdravi. Po kirurškem posegu je omejena vožnja motornih vozil za teden dni ali več^[1],[3].

Vpliv psihosocialnih dejavnikov na vračanje na delo

Če je prizadeta roka dominantna, lahko vpliva na delovne naloge, kot je na primer pisanje. Posameznik mora začasno ali trajno prekiniti aktivnosti, ki lahko poslabšajo bolezen, kot so na primer ponavljajoči gibi. Trajanje začasne nezmožnosti za delo pa je odvisno od načina zdravljenja in vsebine dela, ki ga delavec opravlja. Po medikamentoznem zdravljenju je trajanje nezmožnosti tudi do šest tednov, po kirurškem zdravljenju pa je predvideno trajanje začasne nezmožnosti za delo še nekoliko daljše. Psihosocialni dejavniki so pomembni za vračanje na delo. Okvara pri drsenju kit pri zaskočenem prstu ne spodbuja teženj po hlinjenju oziroma simulaciji težav^[1],[3].

Promocija dobrega mišičnega zdravja

Najbolj učinkoviti preventivni ukrepi na delovnem mestu so ergonomske prilagoditve ter zmanjšanje ponavljajočih gibov rok in prstov. Delavcu, ki toži o težavah, je treba prisluhniti in mu svetovati glede načina dela. Dobro sodelovanje delodajalca in strokovnega delavca za varnost pri delu z izvajalcem medicine dela pomaga pri zaznavanju zgodnjih simptomov, saj slednji lahko svetuje glede prilagoditve delovnega mesta^[1],[4].