Opredelitev težave
Obsklepne burze so sluzne vrečke na mestih, kjer koža, mišice ali kite drsijo preko trših struktur, več kot 150 jih je. Locirane so okoli sklepov. Njihova glavna naloga je zmanjševanje trenja pri gibanju različnih delov telesa[1]. Vnetje obsklepnih burz, ki ga povzroči stalen oziroma ponavljajoč pritisk na burzo, se imenuje burzitis. Pri akutnem burzitisu so del klinične slike oteklina, bolečina in zmanjšana gibljivost prizadetega slepa. Za razliko od znakov akutnega burzitisa se kronični burzitis kaže s topo bolečino v področju prizadete burze, ki nastane predvsem ob določenih gibih.
V literaturi poročajo, da se burzitisi pojavljajo pri 3,2 % prebivalcev, v 80 % prizadenejo moške. Največ poklicnih bolezni obsklepnih burz je bilo odkritih v gradbeništvu[1].
Okoliščine na delovnem mestu – osnova za preventivne ukrepe
Vnetje burz v predelu kolena (prepatelarni burzitis) se pojavlja pri delavcih, ki so izpostavljeni klečanju, nagibanju na kolena, počepanju in plazenju. Pogostejši je med rudarji, polagalci podov, gospodinjami, vodovodarji, gradbenimi delavci, vrtnarji in izdelovalci ostrešij[2]. Pojavlja se tudi pri poklicnih športnikih, kot so na primer rokoborci in nogometaši.
Vnetje burz v predelu komolca (burzitis olekranona) povzroča pritisk na burzo v predelu komolca, ki nastane predvsem ob dolgotrajnem pritisku trde podlage na pokrčen komolec. Pogostejši je med rudarji, študenti, vojaki in vodovodarji[3].
Vnetje burz v predelu rame (subakromialni burzitis) sprožijo ponavljajoči se gibi zgornje okončine nad nivo ramen. Najbolj ogroženi so poklici, kjer morajo delavci ročno premikati bremena nad nivo ramen. Sem sodijo poklici v gradbeništvu, kmetijstvu in ribištvu, predelavi mesnih izdelkov, trgovini itn. Pojavlja se tudi pri poklicnih športnikih, kot so npr. kajakaši in rokometaši[4].
Zgodnje zdravljenje in rehabilitacija
Zgodnje zdravljenje je večinoma konzervativno, kar pomeni protibolečinsko farmakološko terapijo. Na začetku bolezni svetujemo počitek, mirovanje, hlajenje, aspiracijo tekočine in kompresijsko povitje, fizioterapijo in izogibanje gibom, ki povzročajo bolečino. Pri trdovratnejših težavah je ustrezno tudi vbrizganje (infiltracija) protivnetnih zdravil v predel burze. Če konzervativno zdravljenje ni uspešno, se odločimo za kirurško terapijo[5].
Ohranjanje aktivnosti
Delavci s kostno-mišičnimi obolenji morajo biti poučeni, da je počitek potreben v zgodnjem obdobju oziroma na začetni stopnji bolezni, nato pa je za popolno rehabilitacijo nujna postopna fizična aktivnost, ki naj bo uvedena in prilagojena po navodilu strokovnjaka. Zgodnje gibanje sklepa zmanjša možnost nastanka ob in znotraj sklepnih zarastlin, omogoča normalen pretok limfe in krvi, nastajanje kolagena ter ohranja dobro obsklepno mišično funkcijo[2]. Delavca je ob tem smiselno poučiti o skrbi za redno telesno dejavnost in primerno telesno težo. Če so vzrok za vnetje burz obremenitve na delovnem mestu, je povratek na isto delovno mesto vprašljiv.
Vpliv psihosocialnih dejavnikov na vračanje na delo
Pred vračanjem na delo je treba določiti in preučiti morebitne psihosocialne dejavnike, ki vplivajo na pojav kostno-mišične bolezni. Pri delavcu z burzitisom se moramo med drugim osredotočiti na odpravljanje psihosocialnih dejavnikov[4]: previsoka stopnja delovnih zahtev (npr. zmanjšanje fizičnih obremenitev), pomanjkanje avtonomije in nadzora nad delovnim procesom (npr. z uvajanjem možnosti vplivanja na urnik dela in razporeditev opravil med delovnikom), monotonost dela ter ponavljajoča se opravila (npr. delo se organizira tako, da omogoča kroženje na različnih delovnih mestih).
Promocija dobrega mišičnega zdravja
Promocija dobrega mišičnega zdravja temelji na ukrepih za ergonomsko ureditev delovnih mest, izboljšanje organiziranosti dela in delovnega okolja ter za spodbujanje zaposlenih k prevzemanju odgovornosti za lastno zdravje. Kostno-mišična obolenja je mogoče preprečiti z upoštevanjem ergonomskih načel: z dostopnostjo uporabljenih predmetov, ki so zunaj priporočljivega delovnega predela zgornjih okončin (npr. nad višino ramen oziroma pod višino kolen; z uporabo mehkih podlag ali kolenčnikov pri plazenju ali klečanju; z omejitvijo pogostih ponavljajočih se gibov; uvajanjem električnih orodij namesto fizičnega dela in z zmanjšanjem točkovnega pritiska tako da robove predmetov, s katerimi prihaja delavec v neposredni stik, mehko oblazinimo ali zaoblimo. Omogočiti je treba zadosti manevrskega prostora. Pri plazenju po kolenih je na primer pomembno, da so mere ožin primerne. Predvidimo mišični počitek med delom. Pri statičnem delu moramo delavcu zagotoviti aktivni počitek, med katerim se lahko giba in razteza. Za dinamična dela pa predvidimo pasivni počitek. Najbolj optimalno je, če ima delavec določeno stopnjo avtonomije in nadzora nad tempom svojega dela[4].
Viri
[1] Butz M, Plinske W, Drexel G, Drechsel-Schund C. Dokumentation der Berufskrankheiten – Geschehens in Deutschland. Hauptverband der gewerblichen Berufsgenossenschaften. Sankt Augustin 1999:1–163.
[2] Khodaee M. Common superficial bursitis. Am Fam Physician. 2017;95(4):224–31.
[3] McAfee JH, Smith DL. Olecranon and prepatellar bursitis. Diagnosis and treatment. West J Med. 1988;149(5):607–10.
[4] Linaker CH, Walker-Bone K. Shoulder disorders and occupation. Best Pract Res Clin Rheumatol. 2015;29(3):405–23.
[5] Aaron DL, Kayiaros S, Calfee R. Four Common Types of Bursitis: Abstract. 2011;19(6):359–67.
Izberite temo